OPAZUJEM.

Opazujem današnji dan. Oh, kako lep je. Kako... pisan je. Sam svoj.
Prav poseben. Sonček. Zvončki. Tu pa tam kak človek. Ali pa mačka..
In... hodim. Hodim, hodim, hodim... Ne vidim konca. Ok. Ulica je slepa. Prazna. In tiste hiše... Čudne so. Danes so navadni kvadri in večkotniki raznih - čudaških oblik. Čutim to. Vendar... sonček je spet tu. Spet me gleda. Spet je samo moj. Spet je rumena barva - barva mene (?!). Ljubim to.
Grem nazaj. Nazaj v hišo. Pogledam skozi okno... In... Kaj vidim? Nič. Čutim. Čutim, da bo treba na še en sprehod. Sprehod skozi... KAJ? Skozi ulico. Mesto. Skozi gozdiček, ki ga vidim le jaz. Wow. Kak je narava lepa. Kak je čudna. In - le od nje lahko pričakujemo vse mogoče. Vse. Vse, kar si želimo. In čutimo, da je potrebno. Da je to tisti manjakajoči delček, ki čaka svoje mesto v življenjsko pomembni igri. KAJ PA, ČE JE OBRATNO? NASPROTNO? (nwm kak bi rekla.) ... Kaj, če... najprej sonček krasi moje srce? Kaj, če... potem prdejo poredno oblački, ki ga skrijejo in mu zavirajo pot do mene, do mojega srca. Do tega svetlega, prelepega dneva. SAD :S. Pa tak lepo je bilo. Uživala sem. In - naenkrat začutila veter na obrazu in v laseh. Ah. Kaj češ. Življenje je tako. Vedno nekaj pokvari tisti lepi trenutek. Trenutek, ki je zdaj le odsev današnjega dopoldneva. Mah. Sej bo še takih dni. Pomlad je na vratih. Fala Bogu. Ko bo tale dooooooooolgi februar mimo, bo treba še en mesec zdržat. Pa bo. Sonček bo spet moj... Jejjjj<333
Fain.Se.Meite.<33